Ko
sem pri svojih treh letih zvedel kaj je moje življensko poslanstvo, sem
napel vse sile, da se to ne bi zgodilo. Dobesedno sem se uprl temu za
kar me je izbral Bog. Čeprav sem po eni strani ostal zvest cerkvi in
njenim naukom pa poslanstva nisem hotel sprejeti. Zakaj? Vedel sem kaj
je v človeku. Vedel sem, da je človek najbolj nehvaležna žival, ki
zahteva čudež,ko pa se čudež zgodi se dela kot, da čudeže ni bilo. Prav
zaradi tega sem bežal se od ljudi, skrival sem svoje sposobnosti, dela
sem se neumnega, norčeval sem se iz sebe. Hotel sem, da so me imajo
ljude za čudaka. Vse to sem delal samo z enim namenom: da ne pokažejo
darovi neba. Bil sem Jona, ki je nehno bežal pred poslanstvo, ki mu ga
je dal Bog. V sebi sem čutil razdvojenost: duh (srce) je poslanstvo, ki
mi je naloženo sem sprejel z velikim navdušenjem, razum (inteligenca) pa
me je silil v beg. V to razdvojenost je vstopila tudi Tema in mi
šepetala: Ti vreden, da se te Najvišji usmili, oni pa niso. Ti jih
poznaš in veš, da so nehvaležni in takdi bodo vedno. To je njihova
dediščina.
Med molitvijo solze so tekle same od sebe. Ko sem se spraševal o naravi teh solza je nežen ženski glas rekel: "Tvoj duh joka." Rotil in prosil sem naj mi bo to odzveto: "Gospod to je zame pretežko. Vem, da vsak dan, vsako uro, vsako sekundo dbiš nad menoj. Ne morem. Človek je hudoben, nehvaležen, zopet te bo prizadel. Zopet bo kričal: Križaj ga. Gospod ne sili me, da sprejmem tvoje darove." Po molitvi je prišla uteha, naslednji korak je bil še težji.
Lansko leto sem župniku nesel štipendij za mašo, ki jo je rezervirala mati za pokojnega očeta. Ko sem zapuščal pisarno je glas spregovoril: "Sin ali mu ne boš povedal?" To je bil glas mojega pokojnega očeta. Bog mi po njem pošila najbolj intimna sporočila. "Ne, danes mu ne bom povedal. Povedal pa mu bom po novem letu. Povej Bogu, da mu bom povedal v januarju, veš da ti nikoli nisem lagal."
Na praznik Spreobrneja svetega Pavla (25. jan.) sem Lučotu razodel, kaj se dogaja z menoj. Govoril sem mu eno uro. In eno uro me je poslušal ker ni vedel kaj naj si o tem misli. Ali je res kar ljudje o meni govorijo? Ali je res kar mu jaz pripovedujem? Nisem se ukvarja z njegovimi mislimi. Edino kar mi bo ostalo v spominu, je krik: "Kako je to težko." In po licih za mi zdrseli solzi. Nisem pričakoval usmiljenja. Toda ravnodušnosti pa od njega tudi nisem pričakoval.
Ob kriku, ki je prišel iz srca in ta krik ni bil moj se je moje duh znašel med množico ljudi v Betesdi. Moški srednih let je hodil med bolniki. Njegover sinje modre oči so potovale od bolnika do bolnika. Nekaterih se je dotaknil, drugi se je samo nasmehnil. V duhu sem spozal, da tam ni po naključju, išče določeno osebo. Ko jo je zagledal je pohitel k njej. Sklonil se je jo prijel za roko in dožajoče vrašal:
"Desdemon kako je?"
"Težko" in po licih sta zdrseli solzi.
"Konec je, Vstani in hodi" Jezus je kreprko stisno roko in pomagal človeku, da je vsatal. Vsi, ki so videli človaka, da je vstal so bili začudeni. Začeli so kričati: "Še mene, še mene. Milost, milost..."
Jezus za njihove krike. Niti ni čakal, da bi človek vstal. Naglo se je vzralnal se mu nasmehil in odšel. Ljudje so, ki vstal obstopili in ga spraševali kaj ti je Jezus rekel, ko jim je povedal, da mu je rekel. "Vstani in hodi" so zakričali lažeš, lažeš. Ozravljeni je pusti vse kaj je imel in zbežal, če ne bi zbežal bi ga ubili.
Najin "pogovor" če temu mojemu monologu lahko tako rečem je šel proti koncu. Lučo se je vzel kjuče in s tem dal vedeti, da je moja predstavitev končana.
"Jaz poznam drugačnega Boga." je rekel.
Ko sem zapuščal župnišče je Jezus rekel: "Moj Oče dela, jaz delam, tudi ti boš dela. Kdor te bo blagoslovil bo blagoslovjen, In kogar boš blagoslovil tega bom blagoslovil. Kogar boš odlovil do odslovljen. Naredil pa bom tako kot prosiš: Naj se vrne hudobija na moje nasprotnike, v svoji zvestobi jih utišaj. vsakemu bom povrnil tako po njegovih delih. Ti pa: "ne pojeda na gorah, ne vzdiguje oči k malikom, ne oskrunja žene svojega bližnjega, nikogar ne izkorišča, ne jemlje zastavljenega, ne ropa, daje svoj kruh lačnemu, oblači nagega, odvrača roko od krivice, ne jemlje obresti in ne odira, izpolnjuje moje odloke, živi po mojih zakonih – če boš tako dela in učil boš živel (Ezk 18, 15-17). Jaz sem tvoj ščit in tvoja dediščina."
Med molitvijo solze so tekle same od sebe. Ko sem se spraševal o naravi teh solza je nežen ženski glas rekel: "Tvoj duh joka." Rotil in prosil sem naj mi bo to odzveto: "Gospod to je zame pretežko. Vem, da vsak dan, vsako uro, vsako sekundo dbiš nad menoj. Ne morem. Človek je hudoben, nehvaležen, zopet te bo prizadel. Zopet bo kričal: Križaj ga. Gospod ne sili me, da sprejmem tvoje darove." Po molitvi je prišla uteha, naslednji korak je bil še težji.
Lansko leto sem župniku nesel štipendij za mašo, ki jo je rezervirala mati za pokojnega očeta. Ko sem zapuščal pisarno je glas spregovoril: "Sin ali mu ne boš povedal?" To je bil glas mojega pokojnega očeta. Bog mi po njem pošila najbolj intimna sporočila. "Ne, danes mu ne bom povedal. Povedal pa mu bom po novem letu. Povej Bogu, da mu bom povedal v januarju, veš da ti nikoli nisem lagal."
Na praznik Spreobrneja svetega Pavla (25. jan.) sem Lučotu razodel, kaj se dogaja z menoj. Govoril sem mu eno uro. In eno uro me je poslušal ker ni vedel kaj naj si o tem misli. Ali je res kar ljudje o meni govorijo? Ali je res kar mu jaz pripovedujem? Nisem se ukvarja z njegovimi mislimi. Edino kar mi bo ostalo v spominu, je krik: "Kako je to težko." In po licih za mi zdrseli solzi. Nisem pričakoval usmiljenja. Toda ravnodušnosti pa od njega tudi nisem pričakoval.
Ob kriku, ki je prišel iz srca in ta krik ni bil moj se je moje duh znašel med množico ljudi v Betesdi. Moški srednih let je hodil med bolniki. Njegover sinje modre oči so potovale od bolnika do bolnika. Nekaterih se je dotaknil, drugi se je samo nasmehnil. V duhu sem spozal, da tam ni po naključju, išče določeno osebo. Ko jo je zagledal je pohitel k njej. Sklonil se je jo prijel za roko in dožajoče vrašal:
"Desdemon kako je?"
"Težko" in po licih sta zdrseli solzi.
"Konec je, Vstani in hodi" Jezus je kreprko stisno roko in pomagal človeku, da je vsatal. Vsi, ki so videli človaka, da je vstal so bili začudeni. Začeli so kričati: "Še mene, še mene. Milost, milost..."
Jezus za njihove krike. Niti ni čakal, da bi človek vstal. Naglo se je vzralnal se mu nasmehil in odšel. Ljudje so, ki vstal obstopili in ga spraševali kaj ti je Jezus rekel, ko jim je povedal, da mu je rekel. "Vstani in hodi" so zakričali lažeš, lažeš. Ozravljeni je pusti vse kaj je imel in zbežal, če ne bi zbežal bi ga ubili.
Najin "pogovor" če temu mojemu monologu lahko tako rečem je šel proti koncu. Lučo se je vzel kjuče in s tem dal vedeti, da je moja predstavitev končana.
"Jaz poznam drugačnega Boga." je rekel.
Ko sem zapuščal župnišče je Jezus rekel: "Moj Oče dela, jaz delam, tudi ti boš dela. Kdor te bo blagoslovil bo blagoslovjen, In kogar boš blagoslovil tega bom blagoslovil. Kogar boš odlovil do odslovljen. Naredil pa bom tako kot prosiš: Naj se vrne hudobija na moje nasprotnike, v svoji zvestobi jih utišaj. vsakemu bom povrnil tako po njegovih delih. Ti pa: "ne pojeda na gorah, ne vzdiguje oči k malikom, ne oskrunja žene svojega bližnjega, nikogar ne izkorišča, ne jemlje zastavljenega, ne ropa, daje svoj kruh lačnemu, oblači nagega, odvrača roko od krivice, ne jemlje obresti in ne odira, izpolnjuje moje odloke, živi po mojih zakonih – če boš tako dela in učil boš živel (Ezk 18, 15-17). Jaz sem tvoj ščit in tvoja dediščina."
- Osebi Petra Petan je všeč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar