ZRAVEN SI JOKAL

ZRAVEN SI JOKAL

Kesam se vsakega trenutka, ko Te nisem ljubila, 
žal mi je občutka, ko svoje sem srce,
namesto Tebe, za človeka izvolila. 
Zraven si jokal, ko sem nečistovala, 
žebelj vse globlje je prodiral, 
ko uživati bolj sem želela, se s temo igrala. 
Tvoje noge, moj Bog, kako si trpel, 
meni pa v strasti goreči Hudič je voljo vzel.

Kesam se časa, ko nisem hotela priznati, 
da obstajaš, žal mi je solza, 
ko sem mislila, da od mene odhajaš. 
Zraven si bedel, me nežno objel, 
angeli Tvoji so me varovali, 
da ne bi zli duh za vedno mojo dušo vnel. 
Iskala sem varnost, iskala pomoč, 
mrtva imena, temna duhovna moč.

Pokloni ljudem, da bi dobila tudi jaz poklon, 
darovanje solza moškim, da imela bi ljubezni naslon. 
Praznina, praznina mojega srca, 
bila je Tvoja bolečina, ker ljubila svet sem temnega. 
Zraven si jokal, ko sem si želela, 
nečesa, kar le Ti si vedel, kako močno bi zato trpela. 
Nisi dopustil, da bi se želja uresničila, 
Tvoja previdnost vselej nad mano je bila.

Pa vseeno sem trpela, saj nisem Ti zaupala, 
da volja Tvoja takšno moč je nad mano imela.
Nisem znala hvaliti Tvoje roke nad menoj, s petjem Te slaviti, 
da vselej si pravičen, Abba, Stvarnik moj. 
Ljubil si me, ljubiš me. 
Prenašal si me tudi takrat, ko nisem iskala Tebe, 
hrepenela po želji in zavračala sem Te.

Le kdo bi sploh koga reševal, če mu ne zaupa 
in na pravi poti obupa? 
Le nekdo, ki ljubi, odpušča, je potrpežljiv, 
v vzgoji se ne utrudi. 
To si lahko le Ti, moj Bog, Rešitelj nemogočega. 
Ni človeka, ki ne bi Tebe poznal, 
pa znal bi ljubiti, kakor vsemogočna ljubezen odpušča
in se v bolečini zvestobe razda.